Paradižnik (Lycopersicon esculentum) gojimo zaradi plodov, ki se uživajo fiziološko zreli, lahko pa tudi surovi za vlaganje. Plodove paradižnika uživamo sveže, pripravljene ali konzervirane in so bogati z vitamini, sladkorji, aminokislinami in organskimi kislinami. Na kemično sestavo vplivajo sorta, talne in podnebne razmere ter uporabljena tehnologija.

Paradižnik je doma v Srednji in Južni Ameriki. V Evropi so jih najprej začeli gojiti v Španiji, na Portugalskem in v Italiji. Na Kitajsko in Japonsko je paradižnik prišel v 16. stoletju. Danes je paradižnik med najbolj razširjenimi zelenjavnimi vrstami. Komercialno gojenje paradižnika se je začelo v Franciji leta 1880.

Botanične posebnosti

Korenina sega 1,5 m globoko v zemljo in ima številne stranske veje. Rastejo hitro, odvisno od temperature tal. Steblo je lahko indeterminantne, pol determinantne ali determinantne rasti, odvisno od sorte. Paradižnik lahko tvori številne potomce, ki jih pri določenih sortah odstranimo, odvisno od vrste rasti.

Listi so deljeni, z listi različno velikimi, nameščenimi izmenično. Njeni lističi so jajčasto suličaste oblike. Socvetje je podobno cimi in se pojavi na internodijih. Cvet je tip 5, rumen, samooprašen. Plodovi paradižnika so jagodičasti, različnih oblik, velikosti in barv. Semena so podolgovato ovalna, s srebrnimi dlakami.

ZAHTEVE GLEDE PODNEBJA IN TAL

Paradižnik je toploljubna rastlina, občutljiva na nizke temperature. Semena kalijo pri temperaturah nad 10℃, z optimalno 22-24℃. Korenina se optimalno razvija pri temperaturah med 26 in 32℃. Izmenične temperature 14℃ ponoči in 25℃ podnevi v obdobju rasti sadik vodijo do povečanja števila cvetov v socvetju. Če je ponoči visoka temperatura, je vegetativna rast bolj razvita. Optimalne temperature za rast in plodnost paradižnika so med 17 in 23℃.

Svetloba

Ima pomembno vlogo pri rasti in plodovanju paradižnika. Rastline se normalno razvijajo, ko je svetlobna jakost med 3000 in 6000 luksov. Pomanjkanje svetlobe v fazi kaljenja vodi do slabšega razvoja in etiolacije (podaljšanja) sadike.

V fazi plodovanja pomanjkanje svetlobe vodi do slabega zapletanja plodov in zmanjšanega pridelka. Če je v fazi zorenja malo svetlobe, se postopek podaljša. Pri posevkih v zaščitenih prostorih je potrebna dodatna osvetlitev ali pridelava hibridov, namenjenih ekstra zgodnjim posevkom.

Vlažnost

Rastline paradižnika imajo zmerne zahteve po vlagi, vendar je za visoke pridelke priporočljivo redno namakanje. Pogostost zalivanja in količina uporabljene vode sta povezani z okoljskimi dejavniki. V vročih obdobjih posevke namakamo tudi dnevno, po možnosti s kapljičnim namakalnim sistemom. Optimalen čas za zalivanje je zgodnje jutro. V obdobju pridelka pride do pokanja plodov zaradi menjavanja sušnih obdobij z odvečno vodo. Paradižnik ima raje vrednosti relativne vlažnosti 50-60%, da prepreči razvoj glivičnih bolezni, kot so siva plesen, peronospora itd.

Gnojenje

Gnojenje je pomemben člen, saj imajo rastline velike potrebe po hranilih. Potreba po hranilih je večja v času cvetenja in navezovanja plodov ter med njihovo rastjo in zorenjem. Če v obdobju vegetativne rasti rastline potrebujejo večje količine dušika, potem ko rastline začnejo roditi, se poveča potreba po fosforju, kaliju in drugih elementih.

Dušik ima pomembno vlogo pri vegetativnem razvoju rastlin, pa tudi pri plodovanju. Pomanjkanje dušika se kaže v oblikovanju tankih vršičkov z majhnimi listi. Fosfor ima vlogo pri razvoju korenin, spodbujanju cvetenja in asimilaciji dušika. Pomanjkanje fosforja povzroči splav cvetov, nizko plodnost, listi imajo vijoličen odtenek, plodovi pa razpokajo. Paradižnik zaužije velike količine kalija, zlasti med rastjo in zorenjem plodov, kar vpliva na kakovost plodov in odpornost rastlin na bolezni.

Kalcij ima vlogo pri razvoju korenin in oblikovanju celične stene, kar vpliva na kakovost sadja.

Prve znake pomanjkanja kalcija opazimo na plodu, in sicer s pojavom gnilega predela v predelu čaše (na vrhu ploda), kasneje pa se lahko na tem mestu pojavijo glive iz rodu Alternaria.

Za oskrbo rastlin z elementi, potrebnimi za rast in plodnost, je priporočljivo uporabljati koreninska in listna gnojila.

Paradižnik dobro uspeva na ilovnatih, mineralno bogatih tleh z visoko vsebnostjo humusa, z optimalnim aerohidrnim režimom in ne mara težkih, ilovnatih tal. Primerna je ravnica s plitvo podtalnico, brez plevela in nizko kislim pH. Zrak igra pomembno vlogo pri gojenju paradižnika. Povečana koncentracija CO2 v zraku v zaščitenih prostorih (rastlinjaki, poligrede) vodi do znatnega povečanja pridelka.

KULTIVACIJA

VZGOJA PARADIŽNIKA NA NJIVI

Kolobarjenje

Paradižnik lahko gojimo za lucerno, fižolom, grahom, čebulo, česnom, kumarami, melonami, bučkami in nekaterimi korenovkami. Paradižnik se ne sme vračati na isto zemljišče 3-4 leta, saj monokultura povzroči zmanjšanje pridelka in povečano pojavnost bolezni in škodljivcev. Izberite pred vetrom zaščitena, ravna zemljišča, primerna za namakanje.

Priprava tal

To delo se izvaja od jeseni in se začne z osnovnim gnojenjem z organskimi gnojili (40 t/ha) in kemičnimi gnojili (v okvirnih odmerkih 250-300 kg/ha superfosfata in 100-150 kg/ha kalijevega sulfata, odvisno od stanja). oskrbe s tlemi). Gnojila vnesemo v tla z oranjem. Odmerki so okvirni in jih je treba določiti po analizi tal. Spomladi je treba uporabiti gnojila z višjo vsebnostjo dušika ali uravnotežena gnojila, vendar ne pred opravljenim pH testom.

Pred sajenjem se lahko glede na specifikacije posameznega proizvoda uporabijo herbicidi pred vznikom. Tla lahko oblikujemo v grebene ali dvignjene plasti, da se tla hitreje segrejejo.

Sajenje sadik

Paradižnik lahko gojimo v rastlinjakih ali toplih gredah. Sejemo zmerno, v vrste 5 cm narazen in 2 cm med rastlinami v vrsti. Za en hektar porabimo 250 g certificiranega semena, pred tretiranega. Ni priporočljivo uporabljati semen, pridelanih iz prejšnjih posevkov, saj lahko prenašajo bolezni.

Da bi olajšali kalitev, lahko semena ohranjate vlažna z uporabo posebnih izdelkov.

Substrat, v katerega bomo sejali seme, mora biti kakovosten, po možnosti brez bolezni, škodljivcev in semen plevela. Lahko se uporabi mešanica zemlje za vrtno plesen, šote, listnega komposta, vendar je treba v tem primeru substrat razkužiti s posebnimi pripravki.

Po setvi in kaljenju lahko izvajate tretiranja z odobrenimi fungicidi, da zmanjšate tveganje zavlaženja.

Po pojavu prvih dveh pravih listov se sadike presadijo v lončke ali alveolarne pladnje. Po opravljenem delu se lahko uporabljajo sredstva za spodbujanje razvoja korenin. En teden po presajanju lahko izvedemo foliarno gnojenje s posebnimi gnojili, odvisno od potreb sadik, da jih oskrbimo z elementi, potrebnimi za rast. Glede na izbrani izdelek je treba upoštevati specifikacije etikete.

Starost sadike ob sajenju naj bo 45 dni, sadika mora biti zdrava in močna, s kratkimi internodiji. Sadike en dan pred sajenjem in 1-2 tedna pred utrjevanjem dobro zalijemo. Ta postopek vključuje odpiranje oken v vrtcu/polihouseu zjutraj in zapiranje zvečer. V zadnjem tednu pustimo ponoči okna odprta, da se rastline privadijo na nove okoljske razmere.

Sajenje

Optimalen čas sajenja je med 1. in 25. majem. Če želimo vzpostaviti poletno-jesenski pridelek, lahko sadike gojimo v neogrevanih gredicah ali neogrevanih ribnikih ali celo na njivi in sajenje poteka v juniju. Posevke, namenjene industrializaciji, uveljavljene s sortami in hibridi z določeno rastjo, lahko sejemo neposredno od sredine aprila do začetka maja, odvisno od podnebnih razmer. Priporočljivo je, da sejemo v zamaknjenih 10-dnevnih presledkih, da obdelovalno površino poberemo ob pravem času.

Pred sajenjem sadike paradižnika zalijemo tako, da lonec potopimo v raztopino fungicida, posebej zasnovanega za boj proti navlaževanju. Upoštevajte priporočila na etiketi, odvisno od izbranega izdelka. Za naknadno zalivanje lahko pred sajenjem namestite sistem kapljičnega namakanja. Sadike sadimo 10-15 cm globoko, 70-100 cm narazen, v vrsti pa 30 cm, odvisno od sorte. Po sajenju se uporabi zalivanje in gnojila za spodbujanje ukoreninjenja. Pri naslednjem zalivanju lahko uporabimo sredstvo za izboljšanje rodovitnosti in strukture tal ter ustvarjanje boljših pogojev za vpojnost korenin.

Zatiranje škodljivcev in bolezni

Izvaja se z uporabo odobrenih fungicidov ali insekticidov. Da bi se izognili pojavu bolezni ali škodljivcev, odpornih na delovanje fitofarmacevtskih sredstev, je priporočljivo, da sredstva izmenjujemo.

Zatiranje plevela

Izvajamo ga z večkratnim okopavanjem, s katerim uničimo plevel in ohranimo rahljano zemljo. Plevel lahko zatiramo tudi kemično z uporabo herbicidov.

NEGOVALNA DELA

Sorte paradižnika s polodločeno in nedoločeno rastjo potrebujejo oporo. Pri poljskih posevkih lahko rastline podpremo s količki, jih postavimo ob posamezno rastlino ali pa vgradimo rešetkasti oporni sistem, ki omogoča navpično privezovanje rastlin z vrvico.

Zelo pomembno delo v tehnologiji gojenja paradižnika je obrezovanje poganjkov. Operacija je sestavljena iz odstranitve stranskih poganjkov (sesalnikov), ki se pojavijo v pazduhah listov. Če jih pustimo na rastlini, rast poganjkov vodi do zmanjšanja proizvodnje in spodbuja pojav bolezni, pri čemer rastlina porabi potrebna sredstva za obroditev. Sesala odstranimo, ko so visoki približno 4 cm.

Odvisno od proizvodnega cikla in sorte lahko rastline paradižnika odščipnemo po oblikovanju 4 faz, da dobimo zgodnje letine.

Po obrezovanju poganjkov, odščipkanju in defoliaciji je priporočljivo, da se za pospešitev celjenja uporabijo kurativa s fungicidi na osnovi bakra.

Defoliacija je delo, ki zagotavlja prezračevanje posevka.

Suhe in obolele liste pri dnu odstranimo iz pridelka. Ko plodovi v prvem nadstropju dosežejo optimalno velikost, lahko liste odstranimo s spodnje strani.

Za ohranjanje vlažnosti tal in zatiranje plevela lahko posevek mulčimo s folijo ali organskim materialom. Če je folija za mulčenje nameščena vzdolž vrst, lahko plevel v vrstah odstranimo z okopavanjem ali z uporabo določenega herbicida.

Mulčenje ogreje tla, uravnava vlažnost tal, vzdržuje dobro fitosanitarno stanje, preprečuje razvoj plevelov in zmanjšuje število vzdrževalnih del.

Pri njivskih posevkih cvetov ni treba spodbujati k nastavljanju plodov, opraševanje opravijo opraševalci. Če želimo spodbuditi cvetenje, da dobimo večje in zgodnejše plodove, lahko uporabimo sredstvo za spodbujanje rodnosti.

Namakanje

Izvajamo ga glede na okoljske razmere in količino padavin, v sušnih obdobjih pa lahko zalivanje izvajamo tudi dnevno, zlasti v fazah z največjimi zahtevami (cvetenje, plodovi, zorenje).

Gnojenje

Rastline paradižnika so veliki porabniki hranil in potrebujejo tako koreninska kot foliarna gnojila. 1-2 tedna po sajenju uporabimo več fosfornih ali uravnoteženih gnojil, da spodbudimo ukoreninjenje.

Med cvetenjem in rastjo plodov se lahko uporabijo foliarna gnojila, ki pomagajo pri navezovanju plodov. Uporabljajo se lahko tudi zrnata gnojila z vsebnostjo, ki ustreza prehranskim zahtevam tega fenotipa.

Zorenje plodov zahteva večje količine kalija, zato se lahko uporabljajo izdelki z višjo vsebnostjo tega makroelementa.

Žetev

Paradižnik se obira v polni zrelosti, ko je rdeč in se goji v družinskem sistemu. V gospodarskih posevkih se plodovi obirajo v fazi zorenja plodov, zlasti hibridi, ki so sposobni naknadnega zorenja. Za konzerviranje (kisanje) sadje pobiramo surovo ali ko doseže optimalno velikost.

Običajno obiranje poteka ročno, po fazah, med zorenjem plodov. Paradižnike z odločno rastjo in zgoščeno zrelostjo, ki jih gojimo za predelavo, lahko obiramo strojno.

VZGOJA PARADIŽNIKA V ZAVAROVANEM PROSTORU

Priprava tal

Izvaja se podobno kot poljski posevek, z začetkom jeseni, po odstranitvi prejšnjega posevka. Ker je v zavarovanih prostorih večja pojavnost bolezni in škodljivcev, je priporočljivo pred sajenjem sadik razkužiti s posebnimi pripravki.

Vzpostavitev posevka

Izdelujemo ga s sadikami, pridelanimi v ogrevanih grednicah, po zgoraj opisanem postopku. Starost sadike paradižnika mora biti v tem primeru 50-60 dni, setev pa se izvaja glede na čas sajenja. Sadike lahko sadimo od sredine marca, odvisno od možnosti ogrevanja.

Priporočljivo je zalivanje z vodo s temperaturo, ki je čim bližja tisti v zaščitenem prostoru, da ne pride do toplotnega stresa na ravni korenin. Namakanje rastlin je treba izvajati s kapljičnimi namakalnimi sistemi, kolikor pogosto je potrebno, tako da imajo rastline dovolj vode v rastnih fenotipih.

Zatiranje plevela

Prednostno ga naredimo z okopavanjem ali s folijo za zastirko. V zavarovanih prostorih lahko folije za zastirko razprostremo po celotni površini tal, kar ugodno vpliva na temperaturo tal in ohranja njihovo vlažnost.

NEGOVALNA DELA

Podobne so tistim, ki so določene za gojenje na polju. Glede na to, da opraševalci v času cvetenja pridelka niso prisotni, je potrebna uporaba posebnih stimulatorjev.

Indicirano je dnevno prezračevanje varovanih prostorov, v najbolj vročih trenutkih dneva. Dnevno prezračevanje izvajamo tudi pri nizkih zunanjih temperaturah za spodbujanje izmenjave plinov.

Zatiranje škodljivcev in bolezni

Izvaja se z uporabo odobrenih fungicidov ali insekticidov. Da bi se izognili pojavu bolezni ali škodljivcev, odpornih na delovanje fitofarmacevtskih sredstev, je priporočljivo izmenjevati sredstva z različnimi aktivnimi snovmi.